Zoki

Nek drug Zoki, ki ga pravzaprav ne poznam tako dobro, bo danes slavnostno naznanil odprtje Slovenske ceste in v uporabo LPP predal nove, moderne avtobuse. Takšne, ki gredo na plin in so tihi ter do okolja prijazni, saj Ljubljana ni samo najlepše mesto na Svetu, je tudi zelena. V redu, končno, bil je že čas, sem si mislil, ko sem se sprehajal mimo dolge kolone novih vozil, ko iz enega izmed njih zaslišiml trkanje po steklu. Tisto sunkovito, "ej, ej, ustavi se, sem poglej" trkanje, po katerem sem že vedel, da mi bo naslednji trenutek roko v pozdrav ponudil Zoki, tako kot vem, kdo sedi za volanom, ko mi na prehodu za pešce avtobus potrobi v pozdrav - ja, uganili ste. 

Poznam ga še iz časov, ko sem treniral rokomet, sam pa je svojega sina in naše moštvo v 1.b in kasneje 1. ligi spremljal na tekmah širom Slovenije. Tako mi po krajšem pogovoru ni bilo preveč nerodno poprositi za portret, po slabih dveh minutah in treh preizkušenih možnostih je nastala zgornja fotografija. Že pripravljena za tisk.

Mi je pa nekoliko bolj nerodno ob nečem drugem - zanimalo me je namreč, koliko potnikov ob vstopu na avtobus pozdravi. Morda ni pomembno in zdelo se mi je, da odgovor poznam vnaprej, pa vseeno - zgolj zaradi preproste človeške kulture. "Pa, veš kako, je, recimo, da jih v osmih urah vožnje pozdravi med deset in dvajset. Ja, tako nekako dva na uro. Poleg tega si sčasoma zapomnim obraze, vedno eni in isti ljudje, in zdi se mi, da tudi pozdravljajo vedno isti." Potem sva se počasi poslovila, v prihodnosti pa morda nastane še kakšen daljši prispevek.